Nastavitve piškotkov

Prispevki

SAŠO VORKAPIĆ: Nogometaš, ki je postal bojevnik

📁 Interview 🕔07.december 2017
SAŠO VORKAPIĆ: Nogometaš, ki je postal bojevnik

Tokrat smo se pogovarjali z novim upom slovenske »stand up« scene, SašomVorkapićem. 23-letnik, ki je kot nogometaš odraščal v družini borcev, je pred tedni uspešno prestal svoj profesionalni krst. Na Češkem je s tehničnim nokavtom v prvi rundi premagal izkušenejšega domačina in opozoril nase. Sašo trenira šele dve leti, a je v tem času bliskovito napredoval ter premagoval veliko izkušenejše borce. Sedaj, ko se posveča študiju in izpitnemu obdobju na fakulteti za šport v Ljubljani, si je vzel čas za bralce našega portala.
Sašo pozdravljen …
Lep pozdrav vsem bralcem Fight madnessa.

Za teboj je prvi profesionalni dvoboj v karieri. Po prvih vtisih, kako si občutil razliko med amaterskimi in profesionalnimi pravili? Koliko bolj previden postaneš, ko veš, da na sebi nimaš vse zaščitne opreme? Kako so se razlikovale priprave?
Razlika med IFMA amaterskimi in profesionalnimi pravili je v tem, da pri slednjem nismo opremljeni kot »vitezi«.To pomeni, da od zaščitne opreme pride v poštev samo ščitnik za zobe, rokavice in suspenzer. Seveda je zaradi tega sam način treniranja in borjenja povsem drugačen kot pri amaterskem tajskem boksu, kar pomeni, da je treba biti bolj previden, saj lahko že samo en udarec presodi o zmagovalcu. Zato radi primerjamo borbo s šahom, ker tako kot pri šahu, tudi v borbi izmenjujemo figure (udarce), nastavljamo pasti (poskušamo nasprotnika prisilit v potezo, katero želimo, da jo nasprotnik naredi, delamo rošade (se taktično zapremo, ko je to potrebno), predvsem pa prekalkuliramo vse poteze v naprejin se vsakič znova odločamo za zmagovalno. Seveda pa v borilstvu ni dovolj samo intelekt v ringu, ampak tudi pravilno odmerjena agresija, oboje se prepleta kot Jing Jang. Zaradi takega načina borjenja smo se tudi morali malo drugače pripraviti na ta dvoboj, v katerem je bil poudarek na kontriranju in natančno odmerjenih udarcih v pravem trenutku.

18320458_491820500942036_5160386492535768806_o
Pri tebi je zanimivo dejstvo, da se že od samega začetka boriš z mnogo izkušenejšimi borci. Denimo, na pokal Maximus na Češkem si prišel z dvema ali tremi dvoboji izkušenj pa si ga vseeno osvojil, celo z nokavti v vseh obračunih. Nasproti ti večinoma stojijo borci s 50 ali 60 dvoboji izkušenj. Kako misliš, da ti je uspelo nadoknaditi to razliko in biti enakovreden takšnim nasprotnikom?
Tako je, na Maximus cup 2016 sem odšel po debiju v magičnemu štirikotniku, katerega sem imel v Novem mestu.V bistvu sem padel v ogenj z veliko bolj izkušenimi borci od sebe, vendar mi to ni predstavljalo ovire, še več, bil sem bolj motiviranin hkrati sproščen, saj sem vedel, da nimam kaj izgubiti in da moram samo stopiti v ring, pokazati vse, kar znam in biti boljši kot sem bil v prejšnji borbi. Že samo to je zame zmaga, neglede na rezultat obračuna. Od momenta, ko sem prvič stopil v ring in se boril, sem vedel, da spadam notri in da sem narejen za to, kajti nisem čutil nobenega strahu ali nervoze. Ring je enostavno postal moj novi dom. Mislim, da gredo tu zasluge predvsem moji družini, v kateri je ta šport globoko ukoreninjen in se z njim srečujem od malih nog, skozi moje odraščanje … navkljub temu, da dolgo nisem bil neposredno del tega športa, sem vedno spremljal naše borce, predvsem pa brata Mirka, kako je treniral in kako se je pripravljal. Seveda pa gredo glavne zasluge trenerju in očetu Iztoku Vorkapiću, ki me je usmeril na pravo pot dojemanja in razumevanja tega športa in veščine.

1538666_10208339559191797_2195405490476644621_n
Tudi v zadnjem dvoboju je bil tvoj nasprotnik nesporni favorit. Domačin Honzi Korčak je za seboj imel že 10 profesionalnih dvobojev, ti pa si šele debitiral. Kako ti je uspelo nevtralizirati njegove izkušnje?
Prvo bi rad izpostavil, da boljšega vzdušja in gostoljublja ne bi mogel izkusiti. Organizatorji so dobro poskrbeli za nas, ljudje so bili prijazni, publika pa je pričarala nepozabno vzdušje v dvorani. Navdušilo me je predvsem to, kako so honzo bodrili v kriznih trenutkih in po borbi tudi meni izkazali spoštovanje z aplavzom. SHonzo sva se po dvoboju spoprijateljila in ostala v dobrih odnosih, kar je še en dokaz več, da ta šport povezuje ljudi. Da se vrnem k vprašanju … ključnega pomena so bile kot že rečeno priprave, zbranost, odločnost in upoštevanje trenerjevih navodil.Vse to je odločilo, da je borba odšla v mojo korist.

Kljub temu, da si bil primarno nogometaš in si začel »brcati« šele pred dvema letoma, si bil praktično ves čas v vrtincu dogajanja. Kako ti kot poludeleženec opažaš spremembo športa skozi čas? Predvsem, kako se je pristop k treningom in borbam spremenil? Tako v smislu fizične in tehnične priprave, kot tudi psihološke?
Ta šport je bil vedno del mene, glede na to da je to naša družinska obrt, tako da sem vedno spremljal stvari iz neke druge perspektive. Sam sem se ukvarjal z drugim športom, nogometom. Tajski boks je v 20 letih doživel gromozanske spremembe in se razvijal s svetlobno hitrostjo. Pri nas v Sloveniji lovimo korak z ostalim svetom, ampak stežka, predvsem zaradi finančne plati, ampak to je zgodba zase. Mislim, da se je predvsem sam trenažni proces razvil bolj v smeri razumevanja samega športnika in kaj potrebuje za dosego svojih ciljev. Večji poudarek je na točno določenih sklopih tehnik ali pa kondicijske/fizične priprave, ki jo tekmovalec v tistem trenutku potrebuje, kar je razumljivo. Tako kot vsi športi je tudi ta z znanostjo napredoval skozi leta. Mislim, da je tu glavnega pomena predvsem psihološki pristop, katerega po mojem mnenju trenerji preveč zapostavljajo in poskušajo tekmovalce spremeniti v robote, brez da bi razvili njihovo psihološko in duhovno plat in se pripravili na katerokoli situacijo in trenutek v ringu ali življenju. To pa je tisto, česar sem sem učil do sedaj, oziroma se učim na poti na katero me je usmeril trener.

15272283_1244947262246701_4459331976015833053_o

Nekateri pravijo, da si od starejših Vorkapićev pobral najboljše. Oče Iztok je bil izjemno agresiven borec, ki se je boril na nož, biti ali ne biti, medtem ko je tvoj brat Mirko prisegal na bolj defenziven stil. Prvemu je manjkala racionalnost drugega, drugemu pa napadalnost prvega. Zate pa pravijo, da imaš tisto, kar je obema manjkalo. Je to nekaj, kar ti je bilo dano od rojstva ali je šlo za posledico večletnega opazovanja in, kot kaže, pravilnega premisleka?
Mislim, da gre tu za kombinacijo obojega, nekaj so naredili geni nekaj pa moje večletno opazovanje obeh pri delu. Od obeh se skušam naučiti čimveč, da bi lahko tako uresničil svoje športne cilje in nadaljeval tradicijo tega priimka v športu.

Vrniva se k amaterizmu. Ifmina svetovna in evorpska prvenstva so brutalna. Konkurenca je velika, tempo tekmovanja pa neizprosen. Vsak dan moraš tehtati natančno, poškodbe se množijo, nasproti pa ti denimo stojijo borci iz vzhodnega bloka, ki so morali za kvalificiranje na turnir zmagati tudi po 8 dvobojev. Medtem pa ti prihajaš iz Slovenije, kjer je za uvrstitev na takšno tekmovanje dovolj že ena zmaga ali dve. Kako se to pozna na samem tekmovanju? Nekaj Slovencev je že osvajalo medalje v elitnem A razredu, a se vseeno zdi, da se razkorak veča iz leta v leto. Tudi nekatere outsiderske reprezentance so naredile velik skok …
Tako je, vsako leto postaja težje, že zaradi dejstva, da je šport postal član olimpijske družine in bo kot prvič nastopil na olimpijskih igrah 2024 v Parizu. Vsako leto je več držav, več tekmovalcev, ki dihajo in živijo za eno stvar. Predvsem tekmovalci iz vzhodnega bloka so podprti s strani države, vendar morejo predtem pomesti s konkurenco v svoji kategoriji.Državna prvenstva tam potekajo cele vikende ali tedne. Premagati morajo pet ali več borcev, da postanejo državni prvaki. Se jim pa vseeno bližajo tudi ostale reprezentance, denimo Švedska, Turčija, Francija, Češka in ostali. Na drugi strani, pri nas ta šport ni dovolj podprt, kar pomeni, da nimamo veliko tekmovalcev. To pomeni, da ni velike konkurence in se je treba zadovoljiti zgolj z borbo ali dvema, da prideš do naslova. Zato si moramo v veliki meri pomagati sami, nabirati sponzorje za odhod na velika tekmovanja. Medtem ko se borci velikih reprezentanc kalijo na lokalnih in državnih tekmovanjih, se mi šele na evropskih in svetovnih prvenstvih. Nekateri tudi svoj prihranjen denar namenimo za to, da bi lahko sodelovali na teh tekmovanjih in predstavljali državo. Mnogi poleg ukvarjanja s športomhodijo/hodimo v službe in delamo. Ko z amaterskih pristopom športu nastopiš proti profesionalcem, potem veš koliko je ura in dobiš odgovor, zakaj počasi izgubljamo stik z ostalimi. Vseeno pa menim, da bodo prišli boljši časa in bodo naš trud in odrekanja nekega dne poplačana. Zaradi omenjenega so rezultati, ki so jih dosegli naši reprezentantje v takšnih okoliščinah, v elitnem A razredu, več kot spoštovanja vredni. Zato kapo dol Franciju Grajšu, Mirku Vorkapiću, Tadeju Toplaku, Rok Štruclu, Gašperju Cajnerju, Jasminu Bečiroviću, Rožletu Jazbinšku, Jožetu Trlepu, Dejanu Madjareviću in ostalim, ki so se zapisali v zgodovino in nam utrli pot za naprej.

1924031_1011998938874869_4827559523564573618_n
Kakšni so tvoji plani v prihodnje in karierni cilji nasploh? Se boš posvetil profesionalnim dvobojem ali boš še vedno večinoma prisegal na športno plat tekmovalnosti in poskušal na amaterskih tekmovanjih?
Ko sem začel trenirati je bil moj osnovni cilj postati evropski ali svetovni prvak na amaterskem tekmovanju in se nekega dne uvrstiti na olimpijske igre, saj menim da mora imeti vsak borec najprej dobro amatersko/tehnično podlago in veliko izkušenj, preden se lahko popolnoma posveti profesionalmi karieri. Seveda pa so vsakršne izkušnje v ringu dobrodošle pri razvoju kariere in tako sva tudi z trenerjem oziroma očetom začrtala mešan plan.Vseeno pa mi amaterska kariera omogoča opravlanje študija na fakulteti za sport.
Sašo, hvala, ker si si vzel čas za pogovor.
Hvala bralcem tega portala in milanu za intervju!
Tillnext time, usss!

19095326_1476538059072293_2298375365090725329_o

Deli s prijatelji
close
Facebook Iconfacebook like buttonYouTube IconTwitter Icontwitter follow button